Igle
Igle so medicinski pripomoček za enkratno uporabo. V osnovi se igle ločijo glede na namembnost. Nadalje pa glede na »gauge« in dolžino oz. milimetre. Vse igle imajo luer lock priključek, ki omogoča priključitev na brizgalko. Injekcijske igle, ki sodijo med osnovnejše, se uporabljajo za aplikacijo zdravil in za razne aspiracije.
Država (Ministrstvo za javno upravo) je letos prvič objavilo centralni javni razpis za igle; pričakovati je torej mogoče, da bodo s skupno nabavo cene prihodnje leto nižje.
PRIMERJAVA CEN
V primerjavo smo vključili igle, ki jih je leta 2015 kupilo največ bolnišnic. Dodali pa smo tudi kakšen primer, ki je bil zanimiv za našo analizo, kot je npr. gripper igla. Vključili smo večinoma injekcijske igle, saj smo tako lahko zajeli večje število bolnišnic.
Za razliko od drugih medicinskih pripomočkov, smo bili pri iglah primorani ponekod zaokrožiti na 3 decimalke zato, da so razlike v cenah bolj razvidne.
INJEKCIJSKA IGLA 1,2 X 50
Najvišja cena: PB Begunje 0,022 €; proizvajalec TIK; dobavitelj Sanolabor.
Najnižja cena: OB Valdoltra 0,014 €; proizvajalec: Chirana; dobavitelj Sanolabor.
Primerjava med PB Begunje in OB Valdoltra kaže pri eni igli sicer razliko v ceni le 1 cent, kar pa pomeni, da je PB Begunje iglo plačala enkrat dražje. Toliko višja cena bi lahko bila posledica velike razlike v nabavljeni količini: PB Begunje je namreč nabavila 1800 tovrstnih igel, OB Valdoltra pa 72200.
Potencialni prihranek vseh bolnišnic : 8.039,70 €.
Če pa naredimo primerjavo s celotno letno nakupljeno količino v vseh bolnišnicah, pa potencialni prihranek ni več zanemarljiv. Vse bolnišnice, ki so nabavile tovrstno iglo, so skupaj porabile 42.753,68 €; če bi na centralnem razpisu igle nakupile skupaj – in to po ceni iz Valdoltre, bi prihranile 8.039,70 € oziroma 19 %.
Bolnišnice, ki so količinsko nabavile več igel kot bolnišnica z najnižjo ceno, bi lahko skupaj privarčevale 7357,71 €. Največ je preplačal UKC Ljubljana – 2 tisoč €.
INJEKCIJSKA IGLA 0,6 X 25
Najvišja cena: SB Trbovlje 0,020 €; proizvajalec TIK; dobavitelj Sanolabor.
Najnižja cena: OB Valdoltra 0,010 €; proizvajalec Chirana; dobavitelj Sanolabor.
OI Ljubljana (Chirana, Sanolabor)
SB Nova Gorica (Lifelong, Venofarmacija)
SB Novo mesto (Chirana, Sanolabor)
UKC Ljubljana (Tik, Tik)
Zanimivo je, da je v tem primeru samo UKC Ljubljana iglo nabavil direktno od proizvajalca. SB Nova Gorica pa je edina dobavila iglo od proizvajalca Lifelong.
SB Trbovlje: brez vpliva količine na ceno
Če bi SB Trbovlje plačala iglo po ceni, ki so jo plačale zgoraj omenjene bolnišnice, bi pri eni igli privarčevala 1 cent. SB Trbovlje je iglo plačala dražje kot OB Valdoltra, kljub temu, da je količinsko nabavila enkrat več igel kot OB Valdoltra po nižji ceni.
SB Trbovlje je v letu 2015 nabavila 1200 tovrstnih igel in za njih odštela 22,32 €, kar je 10,36 € več kot če bi plačala po ceni bolnišnice z najnižjo ceno.
Potencialni prihranek vseh bolnišnic: zgolj 135 €.
Ker je veliko bolnišnic tovrstno iglo kupilo po enaki, nižji, ceni – izračun potencialnega prihranka pokaže nizko vsoto – le 135,20 €. Vse bolnišnice, ki so nabavile tovrstno iglo, so skupaj porabile 3.228,56 € več kot bi v primeru, če bi kupile po nižji ceni. Največ je preplačal UKC Maribor – 38,33 €.
INJEKCIJSKA IGLA 0,8 X 40
Najvišja cena: UKC Ljubljana 0,025 €; proizvajalec Terumo; dobavitelj Emporio Medical.
Najnižja cena: SB Novo mesto 0,010 €; proizvajalec Chirana; dobavitelj Sanolabor.
SB Nova Gorica (Becton Dickinson, Medias International)
Če bi UKC Ljubljana plačal iglo po ceni, po kateri sta jo plačala SB Novo mesto in SB Nova Gorica, bi pri eni igli privarčeval 1 cent.
UKC Ljubljana je v letu 2015 nabavil 15.000 tovrstnih kanil in za njih odštel 376,5 €. To pomeni, da je zanje plačal 226,5 € več kot bi v primeru, če bi jih plačal po novomeški ceni.
Potencialni prihranek vseh bolnišnic: 400 evrov.
Vse bolnišnice, ki so nabavile tovrstno iglo, so skupaj plačale 2265,85 €. Če bi bolnišnice plačevale po najnižji ceni, torej po ceni SB Novo mesto in SB Nova Gorica, bi prihranile 404,85 € oziroma 18 %.
Večja količina – a brez vpliva na ceno
Iz primerjave je mogoče zaključiti, da slovenske bolnišnice ne nakupujejo po generalnem pravilu: večja količina-nižja cena. Bolnišnice, ki imajo dobro pogajalsko izhodišče za nakup čim cenejših igel, tega potenciala ne izkoristijo. Po drugi strani pa imajo najnižjo ceno bolnišnice z najmanjšo količino. To prikazuje spodnja tabela.
AKUPUKTURNA IGLA 0,30 X 30
Najvišja cena: SB Ptuj 0,29 €; proizvajalec Seirin; dobavitelj Interpart trgovina.
Najnižja cena: SB Nova Gorica 0,14 €; proizvajalec Seirin; dobavitelj Sanovita.
SB Brežice (Seirin, Sanolabor).
Če bi SB Ptuj plačala iglo po ceni, po kateri sta jo plačali SB Nova Gorica in SB Brežice, bi pri eni igli privarčevala 15 centov. SB Ptuj je nabavila več igel kot SB Nova Gorica, vendar veliko manj kot SB Brežice.
Potencialni prihranek vseh bolnišnic: 8.191,25 €.
Vse bolnišnice, ki so nabavile tovrstno iglo, so skupaj plačale 14.102,72 €. Če bi bolnišnice plačevale po najnižji ceni, torej po ceni SB Nova Gorica in SB Brežice, bi prihranile 8.191,25 € oziroma 58 %.
IGLA GRIPPER PLUS
Igle gripper plus dobavlja devetim bolnišnicam Mark Medical. Primerjava pokaže, da po treh različnih cenah. Večini bolnišnicam dobavlja od proizvajalca Smiths Medical, vendar so tudi izjeme. Cenovne razlike na eno iglo med bolnišnicami pa tokrat niso zgolj v centih, temveč v evrih.
Najvišja cena: SB Izola 17,17 €; proizvajalec Port; dobavitelj Mark Medical.
Najnižja cena: SB Celje 14,72 €; proizvajalec Sims Deltec; dobavitelj Mark Medical.
Če bi torej v Izoli plačali iglo po ceni, po kateri so jo plačali v Celju, bi pri eni igli privarčevali 3 evre. Obstaja pa razlika v nabavljeni količini: SB Izola je nabavila 108 tovrstnih igel, SB Celje pa 528.
Potencialni prihranek vseh bolnišnic: 7.793,31 €.
Vse bolnišnice, ki so nabavile tovrstno iglo, so skupaj plačale 98.590,69 €. Če bi bolnišnice plačevale po najnižji ceni, torej po ceni SB Celje, bi prihranile 7.793,31 € oziroma 8 %.
Največ je preplačal UKC Ljubljana – 3.620,52 €.
SKUPNI POTENCIALNI PRIHRANEK VSEH BOLNIŠNIC
Koliko bi vse slovenske bolnišnice privarčevale le pri petih obravnavanih vrstah igel, če bi igle v letu 2015 plačevale po najnižjih cenah?
DOBAVITELJI
Večino od petih vrst igel, ki smo jih cenovno primerjali, dobavljajo bolnišnicam tri dobaviteljska podjetja: Sanolabor, Kemofarmacija in Medias International. Iglo gripper plus dobavlja devetim bolnišnicam le Mark Medical. Vrednosti letnih plačil dobaviteljem za zgolj štiri vrste igel, ki smo jih analizirali, kaže spodnji graf.
Spodnja tabela kaže prejemke podjetja Sanolabor, enega najpomembnejših dobaviteljev igel – kot jih beleži Supervizor. Prejemki ne vključujejo zgolj plačil za igle.
Sanolabor spada med največje veledrogeriste – dobavitelje zdravil in medicinskih pripomočkov v Sloveniji. Že vrsto let ga vodi Marko Bokal, ki je sčasoma postal tudi največji delničar družbe. Med delničarji najdemo še Andreja Močana, ki je obenem lastnik dobaviteljskega podjetja Meditrade, bil pa je tudi solastnik Medilaba, radiološkega in diagnostičnega centra , katerega solastnika sta bila od 2005 do 2015 Damijan in Jure Janković, prek njunega podjetja Electa.
Direktor Sanolaborja Marko Bokal je bil v preteklosti mestni svetnik v MOL na listi Zorana Jankovića, še vedno je član Skupščine ZZZS. Sanolabor skupina ima tudi več podjetij v tujini: Sanol v Beogradu in Sanol H v Zagrebu ter BVS Commerce System v Beogradu. To podjetje pa si z Marjanom Dermastijo deli lastništvo podjetja Extra Lux, znanega iz afere dobavljanja pisarniškega materiala za MJU v 2010.
Sanolabor je od leta 2003 prejel za dobrih 433,9 milijonov javnih sredstev, v letu 2015 pa dobrih 40 milijonov.
Podjetje Mark Medical s sedežem v Sežani je bilo ustanovljeno leta 1992 pod imenom Auremiana. Ustanovili sta ga podjetji Vega Finanz iz Luksemburga in Mark S.R.L. iz Italije. Nekaj let kasneje je v lastništvo vstopilo podjetje KB1909.
Vega Finanz ima sedež na istem naslovu kot podjetje Intercorp S.A., ki se kot posrednik za odpiranje slamnatih podjetij pojavlja v panamskih dokumentih. Med zastopniki Vega Finanza je bil tudi italijanski poslovnež Filippo Dollfus, ki je bil vpleten v odpiranje slamnatih podjetij v davčnih oazah ter leta 2015 v Italiji obsojen na zaporno kazen.
Vega Finanz je bil do lani skupaj s KB1909 lastnik podjetja Distriest, ta pa je največji lastnik časopisnega podjetja Mladina.
Mark Medical je bil prek Daria Zuppina (Darija Cupina) povezan z nekdanjo zamejsko finančno družbo Safti, ki je bila v 90. letih v ospredju istoimenske politično-obveščevalne afere. Dario Zuppin (Darij Cupin) je bil predsednik Saftija, 11 let pa tudi član nadzornega sveta Mark Medicala.
Lani je 100 % lastnik podjetja postal italijanski Mark Medical S.P.A., ta ima hčerinska podjetja tudi na Hrvaškem, v Srbiji in BiH.
Od leta 2011 je direktor podjetja Mark Medical Aleš Nanut.
Mark Medical je od leta 2003 zaslužil slabih 211,6 milijonov evrov javnih sredstev, samo v letu 2015 dobrih 16,4 milijonov evrov. Večinoma posluje s slovenskimi bolnišnicami, ostali prihodki predstavljajo le nekaj odstotkov celotnega prihodka ali pa so celo negativni.
Ljubljansko podjetje Medias International spada med tiste dobavitelje slovenskim bolnišnicam, ki so jim te v zadnjem desetletju plačale največ milijonov evrov. Podjetje le leta 1992 ustanovila Diana Dimnik, ki je nato leta 1995 izstopila iz lastništva, je pa vanj vstopilo ciprsko podjetje Promed Holding Ltd., ki je takoj naslednjega leta svoj delež prodalo Dragi Potočnik in Romani Maroša Kršmanc. Slednja je še istega leta izstopila iz lastništva, tako je edina lastnica ostala Draga Potočnik, ki je v 2012 svoj delež prodala Finforti Holdingu, ki ga obvladuje prav Diana Dimnik. Direktorica Medias International je bila vse od ustanovitve do lani, ko jo je nasledila Seneva Lovšin, ki pa je do takrat načelovala drugemu dobaviteljskemu podjetju Promed, ki je bil do lani še v lasti Diane Dimnik. Podjetje Medias International spada v skupino Finforti Holdinga, katerega lastnica je Diana Dimnik, sicer hči znanega lobista Boža Dimnika.
Medias International je od leta 2003 prejel slabih 118,6 milijonov evrov javnega denarja, v letu 2015 dobrih 12,8 milijonov evrov, od tega skoraj polovico od UKC Ljubljana in Onkološkega Inštituta Ljubljana.
Kemofarmacija je bila kot državno podjetje ustanovljena že pred slabimi šestdesetimi leti. Največji lastnik Kemofarmacije je farmacevtsko podjetje Celesio iz Stuttgarta iz Nemčije, 75 % lastnik Celesia pa je ameriško distribucijsko podjetje McKesson. Predsednik uprave Kemofarmacije je Davorin Poherc. Kemofarmacija je, skupaj s Salusom in Farmadentom, solastnica podjetja Nensi, ima pa tudi 51 % delež v dobaviteljskem podjetju Vitapharm, drugi lastnik je podjetje Galex, ki se ukvarja s proizvodnjo farmacevtskih preparatov. Vodja prodaje v Kemofarmaciji je Karolina Kobal Žvanut, ki je bila od 2000 do 2007 direktorica podjetja Gopharm, sedaj v lasti Farmadenta. V skupini podjetja Kemofarmacija je bilo od leta 2002 do leta 2006 najti farmacevtska in dobaviteljska podjetja iz Hrvaške, Romunije in Makedonije.
Kemofarmacijo, Salus, Farmadent in Gopharm je Agencija za varstvo konkurence osumila usklajenega delovanja pri določanju cen zdravil, ki so jih prodajali lekarniškim zavodom. Lani sta Salus in Kemofarmacija res bili spoznani za »krive« kartelnega dogovarjanja.
Kemofarmacija je od leta 2003 prejela dobrih 2,8 milijard evrov javnega denarja, v letu 2015 je teh prejemkov bilo za slabih 214 milijonov, samo od bolnišnic pa slabih 65,5 milijonov evrov.
SANOVITA, EMILIJA MAKOVEC S.P.
Podjetje Sanovita je leta 1996 v Lendavi ustanovila Emilija Makovec, ki je tudi njegova zastopnica. Skupaj s Sebastianom Ljubom Semom je solastnica podjetja Fizosana. Solastnik Fizosane je bil nekaj časa tudi Mensur Salihović, ki je leta 2005 iz lastništva izstopil, do leta 2013 pa je imel podjetje Pain- Druge zdravstvene dejavnosti Mensur Salihović s.p., prek katerega je izvajal popoldansko dejavnost kot zdravnik, med tem pa je bil kot anesteziolog zaposlen na UKC Ljubljana.
Sanovita je od 2003 prejela dobrih 2,2 milijona evrov javnih sredstev, v 2015 pa dobrih 151.000 evrov.
Ljubljansko podjetje Interpart že od ustanovitve, leta 1989, kot direktor ali prokurist zastopa njen lastnik Mitja Veršič, od leta 2008 pa je direktor podjetja Urban Veršič.
Interpart je od leta 2003 prejel že dobrih 25,1 milijonov evrov javnih sredstev, samo v letu 2015 pa slabih 2,5 milijonov evrov.
Venofarmacija je majhno dobaviteljsko podjetje iz Celja, ki sta ga leta 2012 ustanovila Anita Sluga in Aleksander Strajnič, vendar ima slednji v podjetju samo 1 % lastništva. Direktorica podjetja je od leta 2014 Anita Sluga, pred tem je opravljala vlogo prokuristke, na mestu direktorja pa je bil Strajnič.
Podjetje je v dobrih štirih letih delovanja prejelo dobrih 446.000 evrov javnih sredstev, samo v letu 2015 pa dobrih 160.000 evrov.
Tik je proizvajalsko podjetje nekaterih medicinskih pripomočkov (igle, katetri, sonde …). Lastnika podjetja Tik sta od leta 1997 Pavel Mašera in Certa, katerega večinski lastnik je Certa Holding. Tik tako spada v skupino Certe Holding, v kateri sta še Hotel Cerkno in Eta Cerkno. Od 2013 je direktorica Tika Renata Bajt Kovač, ki je na tem položaju delovala že med leti 2003 in 2008. Med 2008 in 2013 je bil direktor Tika Vinko Mazej, od 2014 do 2016 pa je podjetje še imelo prokurista – Ernesta Podobnika. Lastniki oz. delničarji družbe Certa Holding d.d. so zaposleni, bivši zaposleni in upokojenci podjetja Eta Cerkno.
Tik je v lanskem letu prejel dobrih 140.000 evrov javnih sredstev, od 2003 pa slabe 3 milijone evrov.
Emporio Medical je leta 1992 ustanovila Ana Jurkovič, dve leti kasneje pa je v lastništvo vstopilo avstrijsko podjetje Newport Medical Handels, ki je v lasti Urške in Gregorja Jurkovič. Avstrijski Newport je bil solastnik podjetja vse do 2010, ko je popolno lastništvo prevzela Urška Jurkovič. Ta je podjetje leta 2013 prodala Mihi Likarju, ki je leto pozneje podjetje prodal podjetju Valentis Medical. Slednji ima isti naslov sedeža kot Emporio Medical, njegova lastnica pa je od leta 2014 Urška Jurkovič.
Emporio Medical je od leta 2003 prejel slabih 38,4 milijonov evrov od proračunskih uporabnikov, lani pa slabih 3.600 evrov.