Zdravila

Po metodologiji, ki je opisana v posebnem zavihku, smo primerjali povprečne cene 25–ih zdravil v vseh javnih slovenskih bolnišnicah v letu 2015 in prvem trimesečju 2016.

Primerjava temelji na podatkih, ki so nam jih poslale bolnišnice. Te smo prosili za podatek o ceni, ki so jo plačali za enoto zdravila. Različne cene na enoto (tablete, škatlice, injekcije) smo pretvorili v ceno na gram oz. mililiter v 15–mesečnem obdobju.

V primerih, kjer so bile cenovne razlike največje, smo posamezne bolnišnice prosili za dodatna pojasnila – ponekod se je izkazalo, da so bili dodatno poslani podatki drugačni od prvotnega seznama. Zato ponovno poudarjamo - spodnja primerjava cen temelji na podatkih, ki so nam jih poslale bolnišnice, ki so odgovorne za njihovo točnost.

PRIMERJAVA CEN

PRIMERJAVA CEN

Zgornja tabela kaže velika odstopanja pri ceni analiziranih zdravil, ponekod tudi za 200 % (primer: pantoprazol – UKC Ljubljana –1.13 €/g; PB Vojnik – 3.28 €/g). To je posebej zanimivo pri tistih bolnišnicah oz. zdravilih, ki so bila vključena v centralni javni razpis, t.i. Malo javno naročilo (označeno z modro barvo), ki je določil najvišje možne cene in popuste. Slovenija ima sistem reguliranih cen zdravil, torej določenih najvišjih možnih cen, ki jih po posebni formuli, na osnovi primerjave košarice referenčnih držav (za Slovenijo so to Avstrija, Nemčija in Francija) dva krat letno določi Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke. Bolnišnicam pa je omogočeno, da se z dobavitelji spogajajo za nižjo ceno zdravila od najvišje določenega.

Kontrastna sredstva – velike cenovne razlike

Pri skupini kontrastnih sredstev so primerjave cen pokazale velike cenovne razlike po bolnišnicah. Izbrali smo eno kontrastno sredstvo – jopromid.

Zgornja tabela kaže, koliko bi bolnišnice prihranile, če bi jopromid plačale po ceni, po kateri ga je plačala Klinika Golnik, ki je dosegla najnižjo ceno. Primerjava nadalje kaže, da količina nabave praviloma ni vplivala na ceno. Bolnišnice z najvišjo količino nabavljenega jopromida- UKC Ljubljana, OI Ljubljana in UKC Maribor – so za gram jopromida plačale od 6–9 centov več kot Klinika Golnik, ki je nabavila najmanjšo količino.

Tretja zanimivost: proizvajalec jopromida je v vseh primerih Bayer, ki v šestih bolnišnicah sam nastopa tudi kot dobavitelj in to pri treh največjih naročnikih – UKC Ljubljana, OI Ljubljana in UKC Maribor – s precejšnjimi razlikami v ceni.

Izstopa tudi SB Nova Gorica, ki je za skoraj enako količino nabavljenega jopromida plačala bistveno višjo ceno, 1.06 €/g – kot SB Celje, 0,88 €/g.

Za jopromid so slovenske bolnišnice torej v letu 2015 in prvem trimesečju 2016 plačale 237.067 € več kot bi plačale, če bi dosegle ceno Klinike Golnik.

PRIMERJAVA S TUJINO – ŠVEDSKA

Čeprav Švedska nima t.i. sistema referenčnih držav, smo se za primerjavo cen namenoma odpravili prav tja, ker se je država leta 2000 odločila za varčevalni sistem pri nabavi zdravil – danes zato letno prihrani 90 milijonov evrov.

Naša ekipa je obiskala Karolinsko univerzitetno bolnišnico, največjo v Stockholmski regiji z 2,2 milijona prebivalcev. Nabava zdravil je centralizirana, zanjo skrbi posebna regijska organizacija in ne bolnišnice same. Nabava poteka brez posrednikov, torej od farmacevtskih tovarn. Spodnji podatki so uradni podatki Karolinske univerzitetne klinike.

Naredili smo primerjavo med najnižjo ceno katere od bolnišnic v obravnavanem obdobju v Sloveniji – in najvišjo ceno Karolinske univerzitetne bolnišnice.

Zgornja primerjava kaže, da so v Sloveniji le tri cene od 11–ih nižje od švedskih. Izstopa že obravnavano kontrastno sredstvo jopromid , ki ga slovenske bolnišnice plačujejo čez 300 % dražje.

DOBAVITELJI

Spodnja tabela kaže prejemke treh največjih dobaviteljev tistih zdravil, ki smo jih primerjali v zgornjih analizah. Podatki vključujejo vse prejemke in ne veljajo samo za plačila zdravil. 

KEMOFARMACIJA

Kemofarmacija je bila kot državno podjetje ustanovljena že pred slabimi šestdesetimi leti. Največji lastnik Kemofarmacije je farmacevtsko podjetje Celesio iz Stuttgarta iz Nemčije, 75 % lastnik Celesia pa je ameriško distribucijsko podjetje McKesson. Predsednik uprave Kemofarmacije je Davorin Poherc. Kemofarmacija je, skupaj s Salusom in Farmadentom, solastnica podjetja Nensi, ima pa tudi 51 % delež v dobaviteljskem podjetju Vitapharm, drugi lastnik je podjetje Galex, ki se ukvarja s proizvodnjo farmacevtskih preparatov. Vodja prodaje v Kemofarmaciji je Karolina Kobal Žvanut, ki je bila od 2000 do 2007 direktorica podjetja Gopharm, sedaj v lasti Farmadenta. V skupini podjetja Kemofarmacija je bilo od leta 2002 do leta 2006 najti farmacevtska in dobaviteljska podjetja iz Hrvaške, Romunije in Makedonije.

Kemofarmacijo, Salus, Farmadent in Gopharm je Agencija za varstvo konkurence osumila usklajenega delovanja pri določanju cen zdravil, ki so jih prodajali lekarniškim zavodom. Lani sta Salus in Kemofarmacija res bili spoznani za »krive« kartelnega dogovarjanja.

Kemofarmacija je od leta 2003 prejela dobrih 2,8 milijard evrov javnega denarja, v letu 2015 je teh prejemkov bilo za slabih 214 milijonov, samo od bolnišnic pa slabih 65,5 milijonov evrov.

ROCHE

Roche je hčerinska družba farmacevtske multinacionalke Roche iz Švice. Direktorica je Ewa Barbara Grenda iz Poljske, Beat Christoph Kraähermann iz Švice in Irma Veberič. Družba je bila ustanovljena leta 2004, pred tem pa je švicarski Roche v Sloveniji imel podružnico, imenovano Hoffmann-La Roche Ltd. Rudi Dolšak, ki je bil med letoma 2000 in 2004 prokurist v Hoffmann-La Roche Ltd., podružnica Ljubljana, v 2004 pa za kratek čas tudi prokurist v Roche d.o.o., je že od 2009 direktor Zdravstvenega doma Ljubljana.

Roche je od 2004 prejel slabih 207,6 milijonov evrov javnega denarja, samo v letu 2015 pa slabih 21,7 milijonov.

SALUS VELETRGOVINA

Salus Veletrgovina je v lasti družbe Salus, katere največji znani delničarji so KD Rastko, evropski delniški sklad, Gregor Jenko (član nadzornega sveta), Miha Lavrič (predsednik uprave), Boris Šefman (predsednik nadzornega sveta) in Emil Tehovnik (član nadzornega sveta). Miha Lavrič je predsednik uprave od leta 2013, torej od ustanovitve Salus Veletrgovine, član uprave pa je Žiga Hieng, ki je bil do leta 2012 direktor Tosame. Salus je poleg Kemofarmacije in Farmadenta vodilni veledrogerist v Sloveniji. Vse naštete družbe povezuje podjetje Nensi, ki so ga vsa tri podjetja ustanovila leta 2008 z namenom poenotenja obdelave podatkov medicinskih pripomočkov. Salus, Kemofarmacijo, Farmadent in Gopharm je Agencija za varstvo konkurence osumila usklajenega delovanja pri določanju cen zdravil, ki so jih prodajali lekarniškim zavodom. Lani sta Salus in Kemofarmacija res bili spoznani za »krive« kartelnega dogovarjanja.

Salus Veletrgovina je v dobrih treh letih obstoja prejela slabih 488,4 milijonov evrov javnega denarja, samo v letu 2015 pa dobra 164,2 milijona.

MARK MEDICAL

Podjetje Mark Medical s sedežem v Sežani je bilo ustanovljeno leta 1992 pod imenom Auremiana. Ustanovili sta ga podjetji Vega Finanz iz Luksemburga in Mark S.R.L. iz Italije. Nekaj let kasneje je v lastništvo vstopilo podjetje KB1909.

Vega Finanz ima sedež na istem naslovu kot podjetje Intercorp S.A., ki se kot posrednik za odpiranje slamnatih podjetij pojavlja v panamskih dokumentih. Med zastopniki Vega Finanza je bil tudi italijanski poslovnež Filippo Dollfus, ki je bil vpleten v odpiranje slamnatih podjetij v davčnih oazah ter leta 2015 v Italiji obsojen na zaporno kazen.

Vega Finanz je bil do lani skupaj s KB1909 lastnik podjetja Distriest, ta pa je največji lastnik časopisnega podjetja Mladina.

Mark Medical je bil prek Daria Zuppina (Darija Cupina) povezan z nekdanjo zamejsko finančno družbo Safti, ki je bila v 90. letih v ospredju istoimenske politično-obveščevalne afere. Dario Zuppin (Darij Cupin) je bil predsednik Saftija, 11 let pa tudi član nadzornega sveta Mark Medicala.

Lani je 100 % lastnik podjetja postal italijanski Mark Medical S.P.A., ta ima hčerinska podjetja tudi na Hrvaškem, v Srbiji in BiH.

Od leta 2011 je direktor podjetja Mark Medical Aleš Nanut.

Mark Medical je od leta 2003 zaslužil slabih 211,6 milijonov evrov javnih sredstev, samo v letu 2015 dobrih 16,4 milijonov evrov. Večinoma posluje s slovenskimi bolnišnicami, ostali prihodki predstavljajo le nekaj odstotkov celotnega prihodka ali pa so celo negativni.

GOPHARM

Lastnik Gopharma je Farmadent, katerega lastnik so Lekarne Maribor. Podjetje je sedaj torej javno podjetje, saj je Javni zavod Lekarne Maribor v lastni Mestne občine Maribor in nekaj ostalih okoliških občin. Od ustanovitve leta 1993 pa do prodaje v 2009 so lastniki bili lekarnarji iz Nove Gorice in okoliških občin. Med njimi je bila tudi Tadeja Štefančič, ki je tudi sedanja direktorica Gopharma in Farmadenta, predvsem pa je znana kot hči bivše lekarnarice v SB Nova Gorica Metke Štefančič in kot sestra zdajšnje vodje lekarne v šempetrski bolnišnici Jane Štefančič.

To da je Gopharm v lasti Farmadenta, ga nemudoma poveže s kopico podjetji, s katerimi je povezan Farmadent. Farmadent ima v lasti 20 % podjetja Nensi, ostali lastniki tega podjetja pa so še Salus Ljubljana in Kemofarmacija, ki ima v lastni še dobaviteljsko podjetje Vitapharm. Gopharm je bilo eno izmed štirih podjetji, ki jih je Agencija za varstvo konkurence osumila usklajenega delovanja pri določanju cen zdravil, ki so jih prodajali lekarniškim zavodom. Salus in Kemofarmacijo je vrhovno sodišče lani res spoznalo za krive, medtem ko je v postopku odločanja za Gopharm in Farmadent upravnemu sodišču naložilo ponovitev postopka.

Gopharm je od leta 2003 prejel slabih 170,8 milijonov evrov javnega denarja, lansko leto pa slabih 19,1 milijona evrov, samo od slovenskih javnih bolnišnic pa slabih 6,5 milijonov evrov.